Lucija Simončič je bivša stegovodkinja stega Šentjernej 1 in navdušena skavtinja, ki že več kot 6 let sodeluje in se aktivno vključuje v Združenju slovenskih katoliških skavtinj in skavtov.
OPOMBA: Intervju je nastal spomladi leta 2011 v sklopu maturitetne seminarske naloge, Lucija je bila takrat še stegovodkinja.
STEG ŠENTJERNEJ 1 – ustanovitev
1. Koliko časa že deluje steg Šentjernej in kam sega ideja, da bi v Šentjerneju ustanovili svoj skavtski steg?
V Šentjerneju so prvi skavti uradno ustanovili steg leta 2003, začeli pa so se ustanavljati že nekaj let prej. Zbrali so se trije fantje in tri dekleta ter takratni kaplan. V nekaterih od njih je že dolgo gorela želja po skavtstvu. Glavna pobudnika sta bila Dejan Pavlin in Katja Janškovec, ki sta eno leto hodila na sestanke k novomeškim skavtom, potem pa sta povabila zraven kaplana Luka Zidanška, Jerneja Kovača, Simona Blatnika, Marinko in Vesno Premru. Ta majhna, vendar uspešna ekipa se je spet eno leto dobivala, potem pa so oni kot prvi šentjernejski skavti slovesno obljubili in medse povabili še druge mlade, ki bi si želeli postati skavti.
2. Koliko članov je ob ustanovitvi štel Šentjernejski skavtski steg?
Ob ustanovitvi je štel steg torej 7 članov. Od teh sta dva še danes naša člana, drugi pa so odšli vsak po svoji življenjski poti.
3. Koliko članov pa danes šteje ta steg?
V skavtskem letu 2010/2011 imamo 85 članov.
4. Koliko časa si že pri skavtih in zakaj si se odločila za včlanitev?
Sama sem postala skavtinja spomladi leta 2004, ko sem dala skavtsko obljubo in prejela rutko. Takrat sem bila še popotnica v klanu, naslednje leto pa sem začela z vodenjem klana.
Moji začetki po eni strani segajo že zelo daleč v moje otroštvo. Ko sem bila še nekje v nižjih razredih osnovne šole, so blizu Šentjerneja taborili zamejski skavti. Za nekaj dni so se razdelili v pare in šli na neke vrste potep, tako da so spali pri družinah. K nam sta prišla dva skavta, doma nekje iz okolice Trsta oziroma Gorice. Name sta naredila velik vtis, še bolj pa mi je v spominu ostal večer, ko so nas vse povabili k tabornem ognju. V meni se je takrat nekje zapisala velika želja po skavtstvu, ki pa se mi je takrat zdela popolnoma neuresničljiva. To je bilo verjetno okoli leta 1992 in takrat je bilo v Sloveniji še zelo malo skavtskih skupin oz. stegov, na Dolenjskem še nobene.
Ko pa se je Dejan, ki je bil že prej moj prijatelj, odločil da ustanovi skavte, je nekega dne tudi meni rekel, naj pridem na prvi sestanek. Zdelo se mi je, da sem že prestara, da bi začela s temi stvarmi, zato sem ga najprej odločno zavrnila. Še nekajkrat mi je rekel, zvedela sem, da bo prišla tudi Petra Pucelj, s katero sva bili istih let. To me je opogumilo, da se vseeno odločila in prišla. Takrat sem imela 19 let, skavtska vzgoja pa je namenjena mladim do 21. leta, po tem pa si lahko voditelj, ali pa končaš svojo aktivno skavtsko pot.
No, tako sem se takrat pridružila skavtom. Najprej me je seveda pritegnila dobra družba, kasneje pa sem v skavtstvu začela razumeti in čutiti tudi globlji smisel in vrednost.
NJENA SKAVTSKA POT
1. Kateri je bil tvoj prvi skavtski tabor?
Moj prvi skavtski tabor je bilo zimovanje leta 2004 v Otaležu, to je nekje v bližini Cerknega. Takrat sem imela komaj dober mesec vozniški izpit, pa sem peljala poln avto skavtov po sveže zasneženi avtocesti. To je bil edini tabor, kjer sem zbolela, edini tabor, ko še niti nisem imela skavtske rutke, tabor, ko sem skavtstvo šele spoznavala in ko je moja skavtska navdušenost začela intenzivno naraščati.
2. Kateri dogodek se ti je pri skavtih v prvem letu najbolj vtisnil v spomin?
V prvem letu verjetno prav to zimovanje v Otaležu, mogoče tudi poletni tabor, ko smo šli prvič na potovalni tabor. Hodili smo od Novega mesta do Dobrepolja, začeli spoznavati in se učiti skavtskih veščin na terenu. Takrat smo se tudi res super razumeli. Močno mi je ostal v spominu dogodek, ko sem se skoraj utopila v izviru Krke. Od lepih spominov pa je eden najboljših neskončno smejanje v spalni vreči na kozolcu.
3. Kateri skavtski dogodek pa se ti je do sedaj najbolj vtisnil v spomin in zakaj?
Poleg teh prvih skavtskih doživetij, ki sem jih že opisala, so se me močno dotaknile taborne šole. Recimo prva leta 2004, ko smo imeli mašo v neki votlini, nato smo sredi maše odšli na pot, medtem nas je ujel močan naliv in vsi premočeni smo se ustavili pri nekem hlevu, kjer smo dokončali mašo. Takrat sem najbolj razmišljala o svoji skavtski prihodnosti in se tudi odločila za voditeljstvo. Potem na naslednji taborni šoli (2006) ko smo morali plavati po nekem jezeru na Štajerskem, kjer je bilo polno nekih rastlin s trni in velike ribe. Tudi v našem stegu je bilo mnogo doživetij, vsak tabor, vsako srečanje je svojevrstno doživetje. Mogoče bi o tem lahko napisala knjigo.
No, če bi že morala izbrat en dogodek, pa bi bila najbrž to nočitev na poletnem taboru v Prekmurju leta 2005. Kot vedno smo tudi takrat hodili brez posebne opreme za prenočitev. Šli smo na Lendavske gorice, kjer smo nameravali poiskat primeren prostor za nočitev pod zvezdami. Ko smo na vrhu pri cerkvi počivali, smo opazili, kako se nam po prekmurski ravnini približuje nevihta. Prizor je bil res slikovit, čas za pripravo zatočišča pa čedalje krajši. Skrili smo se pod cerkveni zvonik, ki je bil k sreči odprt le z ene strani in tam smo prepletli podloge za spanje in se vsi spravili na zelo majhen prostor. Bilo nas je 12 in z vso prtljago smo se komaj stisnili in tako smo preždeli noč. Bilo nas je strah, malo smo se smejali in zabavali, malo smo molili za srečno preživeto noč. Molitev je bila uslišana.
4. Katera skavtska izkušnja je nate v duhovnem smislu pustila največji vtis?
Mislim, da je bila najmočnejša kar tista maša na prvi taborni šoli, ki sem jo opisala pri prejšnjem vprašanju.
VODENJE KLANA
1. Bila si članica klana, nato vrsto let voditeljica klana, sedaj pa si bivša stegovodkinja. Katera od teh funkcij ti je bila najbolj všeč in zakaj?
Težko reči, mogoče je bilo težko, ko sem bila hkrati voditeljica klana in stegovodkinja. Ampak, vsaka „funkcija“ je po svoje zahtevna in obremenjujoča, in je hkrati bogata izkušnja.
2. Kako bi opredelili klan in katere so prvenstvene funkcije in nameni klana?
Klan je skupina popotnic in popotnic. To so mladi skavti, ki zaključujejo svojo skavtsko vzgojno pot in se odpravljajo na nadaljnjo življenjsko pot. Glavni trije elementi vzgoje v klanu so POT, SKUPNOST in SLUŽENJE. Pot predstavlja tako fizično pot in napore, ki jih mora človek premagovati vsak dan, pa tudi simbolično življenjsko in skavtsko pot, po kateri hodimo in napredujemo. Skupnost je v klanu pomembna zato, ker v teh letih mlad človek potrebuje močno podporo v svojih vrstnikih. Potrebno je zaupanje, prijateljstvo, sodelovanje, občutek pripadnosti in tudi občutek odgovornosti, vse to lahko mlad skavt dobi v skupnosti klana. Služenje pa je že tako eden od glavnih namenov skavtske vzgoje. Gre za to, da človek ne more dobro in tudi srečno živeti, če gleda le nase. Srečo in smisel prinaša služenje, to pomeni zastonjsko darovanje za drugega, za skupnost. To je tudi glavni namen skavtske vzgoje, kar pove tudi naše geslo „Kar najbolje bodi pripravljen služiti“. Ko skavt toliko odrase in dozori, da razume smisel služenja, da želi aktivno služiti v svojem življenju, takrat postane „fant oziroma dekle odhoda“ in takrat zapusti klan. To je navadno pri 20. ali 21. letu starosti. Ko zapusti klan, se odloči za svojo nadaljnjo pot. Naprej lahko služi kot skavtski voditelj (in tako zastonj daje svoj čas, energijo in ljubezen mlajšim skavtskih bratom in sestram), lahko pa služi tudi na mnogih drugih področjih, recimo kot prostovoljec v kakšni drugi organizaciji, pomaga starejšim, obiskuje bolne ali ostarele... Namen je predvsem ta, da bi skavt uvidel, da lahko kaj dobrega naredi in da je to bolj smiselno, kot če skrbi le zase in za svoje udobje.
3. Kako, da si se odločila ravno za vodenje klana in ali si kdaj imela željo voditi še kakšno drugo vejo?
Za klan sem se sprva odločila zato, ker sem bila v klanu le eno leto in sem imela med popotniki dobro družbo. Zato sem rekla, da če že bom voditeljica, bom voditeljica klana. Potem sem se v tej veji dobro ujela in mislim, da je to najboljša starostna skupina zame.
4. Med tvojim vodenjem klana so se imena klanov precej preoblikovala. Kako ste sploh izbirali imena klana in katero je vam najljubše?
Izbiranju imen smo mogoče posvečali premalo pozornosti. Najljubše mi je bilo prvo ime klana, ki smo ga izbrali na prvem zimovanju, ko sem bila še popotnica. Bili smo „L'htirne odprtih ust“, kar je pomenilo, da želimo biti svetli, svetit ljudem okoli sebe, hkrati pa smo do okolja pozorni in ga občudujemo z odprtimi usti. Odprta usta so pomenile tudi našo klepetavost in živahnost.
Kasneje, ko sem izbiro imen spremljala kot voditeljica, sem se zadržala, da nisem preveč vplivala na izbiro. Ime klana naj se ne bi spreminjalo vsako leto, ampak po potrebi – predvsem takrat, ko se opazi, da se člani klana ne poistovetijo več s starim imenom. Tako smo naslednje ime izbrali na zimovanju leta 2007. Od takrat naprej je bil klan „Pužignana kupjačuna“. Potem, ko sem se poslavljala od klana, pa smo na poletnem taboru izbrali začasno ime „Sidiksisisisisiyesyes“. Zdaj je klan spet precej prenovljen, zato mislim, da bo kmalu spet izbirali novo ime.
O SKVO - ju
1. Sodelujete tudi pri vodenju SKVO-ja? Kaj sploh je SKVO, kako deluje in kakšna je njegova funkcija v stegu?
SKVO je SKupnost VOditeljev. Kot stegovodkinja sem voditeljica SKVOja. Moja naloga je, da voditelje podpiram in jim pomagam pri vodenju vej, hkrati pa da vodim skupnost voditeljev, ki je za steg pravzaprav najpomembnejša, saj je to temelj za delovanje stega. Če voditelji med sabo ne sodelujejo dobro, potem tudi same veje ne morejo dobro delovati. SKVO oblikuje program stega za celo leto, SKVO sprejema v bistvu vse odločitve, ki se nanašajo na delovanje stega navznoter in navzven. Kot stegovodkinja skrbim tudi za povezanost stega z ZSKSS in z drugimi organizacijami (občino, župnijo ipd.).
NA SPLOŠNO O SKAVTIH
1. Kako bi opredelila pravega skavta?
O idealnem skavtu piše ogromno v raznih literaturah. Če pa sprašuješ mene osebno, pa bi takole na pamet rekla, da je to nekdo, ki je res vedno pripravljen. To pomeni, da mu ni težko skočit v akcijo, ko je npr. treba kje pomagat, nekdo, ki sploh vidi, kaj in kje je treba pomagat. Nekdo, ki je poleg tega še vesel in navdušen nad življenjem, ki ima rad naravo in svoje bližnje, pa tudi samega sebe. Nekdo, ki mu ni nič težko in ki mu ni vseeno, ni mlahav, ampak stopa po svoji poti vedno naprej, išče, razmišlja, je iznajdljiv, občuduje in postaja vedno boljši.
2. Kako meniš, da bi moral pravi skavt delovati v vsakdanjem življenju? Katere prvine, ki jih uporabljamo skavti bi moral uporabiti tudi, ko ni pri skavtih?
Po mojem prav vse. V tem je tudi smisel, da vzgajamo za življenje, ne za skavtska srečanja. Vse, kar sem v prejšnjem odgovoru napisala, si želim, da bi vsak skavt živel v vsakdanjem življenju. Ko bo res tako, bo svet za nami ostajal res boljši in bomo lahko v polnosti uresničili misel našega ustanovitelja Baden Powella, ki je dejal: Pustite svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli.