Namen pričujoče mini knjižice je zgolj v nekaj besedah predstaviti majhen delček kulturnega in naravnega bogastva okoliša, v katerem je preživela preverbo skupnost taborne šole za stegovodje 2004. Vzemite to knjižico še kdaj v roke in se spomnite na dneve, ko smo hodili skupaj - po Pohorju, po Šentjerneju in njegovi okolici, po Sloveniji in tudi širnem svetu.

Kazalo:
** Šentjernej | Kartuzija Pleterje | Muzej na prostem | Prežek | Gracarjev turn | Kostanjevica | Kostanjeviška jama | Kulturno-etnološko društvo GALLUS BARTHOLOMAEUS **

Občina Šentjernej ...
...dolina sonca, cvička in petja, deželica prijaznih, dobrovoljnih ljudi. Sredi šentjernejskega polja, na križišču cest proti Brežicam, Drči, Novemu mestu in Ljubljani je na nadmorski višini 183m urbanizirano naselje Šentjernej s približno 1360 prebivalci. Le Javorovica, Ban, Tolsti vrh in Gorjanci, kjer poteka meja med Slovenijo in Hrvaško, so hriboviti svet. Od kartuzijanskega samostana Pleterje je Šentjernej oddaljen 3km, od Kostanjevice 7, Otočca 10, Šmarjeških Toplic 15, Novega mesta 17, Krškega in Brežic 23 in od Ljubljane 86km. V samem Šentjerneju in okoliških krajih so trgovine, gostinski lokali, proizvodna in storitvena podjetja, šola, pošta, banka, policija, turistično društvo. Prebivalci so zaposleni, delno pa se ukvarjajo z vinogradništvom, živinorejo in poljedelstvom. Šentjernej je tudi sedež občine, ki ima površino cca. 96 km2 in 6.850 prebivalcev. Naš grb krasi simbol naših krajev, petelin-pevec, ki je predstavljen tudi na naši uradni občinski zastavi, svoje mesto pa ima tudi v naši himni. Petelin je že stoletja poznan kot "zaščitnik" Šentjerneja, zato smo ga izbrali tudi za svoj grb - znana pesem, ki ga opeva, pa je tudi naša neuradna "himna":

"Lepšiga tiča nej, ku je petjeln, lepšiga kraja nej, ku je Šentjern.
Lepšiga tiča nej, ku je pezdurka (sinička), lepga deklita nej, ku je Podgurka."

To je tudi avizo in himna šentjernejskega okteta in jo zapoje pri vsakem nastopu.

Kartuzija Pleterje - Kartuzijani
Kartuzijanski red sega vse v leto 1084, ko sveti Bruno s šestimi tovariši ustanovi prvi samostan v Grenoblu v Franciji. Danes po vsem svetu živi približno 400 kartuzijanov in kartuzijank v 21-ih hišah: 16 moških in 5 žensk. 5 hiš se nahaja v Franciji oz. Španiji, 4 v Italiji, po 1 pa v Angliji, Braziliji, Nemčiji, Portugalskem, Švici, ZDA in Sloveniji. Edina živa slovenska kartuzija je postavljena v samoto pod Gorjance. Od ustanovitve Kartuzije Pleterje v letu 1403, pa do danes, je bila izpostavljena številnim zgodovinskim prevratom in je zamenjala nekaj lastnikov. Vse dokler v letu 1899 kartzijanski red odkupi Pleterje in se začne gradnja nove kartuzije, ki je bila zključena v začetku 20. stoletja. Kartuzijani so se po zgledu puščavnikov zaprli pred svetom. Njihovo poslantsvo je služenje Bogu v samoti in tišini. Red je bil ustanovljen z enim samim glavnim ciljem: "Doseči božjo slavo". To pomeni živeti za Boga, ne da bi pri tem gledali nase ter na svojo korist in skozi to doseči tudi lastno srečo. To je sicer cilj slehernega krščanskega življenja, posebnost Kartuzijanov pa je v tem, da nimajo nobenih drugih ciljev. Na ta edini cilj je naravnana vsa ureditev življenja v samostanu in pripravljeni so se odreči vsemu, kar ne pripomore k njgovemu uresničevanju. Zanimivo je da nimajo nobenih molitvenih metod, tehnik ali receptov, kako doseči približevanje Bogu. Kljub temu, da imajo dolg spisek pravil, ki obsega kar 39 poglavij, jim ta pripisujejo le malo ustnih molitev ali pobožnih vaj, razen svete liturgije. Tako je posameznik pri doseganju skupnega cilja v veliki meri svoboden in si lahko po svoji presoji izbere sredstva, za katera meni, da ga najbolj približujejo Bogu. Samostansko življenje pa je seveda povezano z veliko mero odpovedovanja in poslušnosti, spreobrnenja in samoodrekanja. Ravno zato se le malo ljudi odloči za vstop v samostansko življenje, pa tudi pravila za vstop so precej stroga.
VSTOP V SAMOSTANSKO ŽIVLJENJE
Zanimanje za kartuzijo in življenje v njej je vedno večje. Ljudi, ki jim materialne vrednote zunanjega sveta niso več zadostne, pritegne iskanje Boga v tišini in samoti. Pred leti so bila vrata kartuzije celo odprta za obiskovalce. Moč in navdih za delo so v zavetju samostana črpali tudi nekateri znani Slovenci: Ciril Kosmač, Pavle Zidar, Mate Dolenc, Dimitrij Rupel... Čisto drugače pa je z zanimanjem za vstop v samostan. Ker obveza velja za vse življenje in so za to potrebne visoke duhovne in druge zahteve, se le malokdo odloči za takšen način življenja. V pleterski samostan pridejo kandidati večinoma iz tujine. Kandidat mora biti seveda najprej veren katoličan z urejenim verskim življenjem in vsaj osnovno versko izobrazbo. Pripravljen mora biti izpolnjevati vse dolžnosti, ki mu jih narekuje njegov stan in vse, kar mu naložijo predstojniki. Med lastnostmi je najbolj pomembna sposobnost zmerne in trezne presoje. Imeti mora tudi dovolj splošne izobrazbe, potrebne za duhovniško posvečenje, posluh za petje in znanje latinskega jezika. Kdor čuti željo, da bi se pobliže seznanil s kartuzijanskim življenjem, je najprej sprejet v takoimenovan postulat, poskusno obdobje, ki traja največ tri mesece ter kasneje v noviciat, ki traja dve leti. Proti koncu prvega leta noviciata se morajo novinci odločiti bodisi za življenje patrov ali bratov. Menih nepreklicno javno zaobljubo, ki ga veže do smrti, naredi šele po sedmih letih.
ŽIVLJENJE PATROV IN BRATOV
Kartuzijani opravljajo svoje poslanstvo na dva načina: kot menihi v klavstru (patri) ali kot menihi - laiki (bratje). Patri živijo v svojih celicah vzdolž križnega hodnika, bratje pa v posebnem delu samostana v dvosobnih celicah. Patri svoje celice zapustijo le ob določenih urah zborne liturgije ali ob redkih priložnostih skupnega razvedrila. Celica je pravzaprav enonadstropna hiša, obdana z vrtičkom. Spodaj je delavnica, opremljena z orodjem za delo, saj pater v celici opravlja tudi ročno delo, zgoraj pa so prostori, kjer preživi večino svojega časa, tukaj moli, študira, je in spi. Dan patra se prične že ob 23. uri prejšnjega dne, ko nočno spanje prekinejo jutranjice v celici in kasneje še jutranjice v cerkvi. Ura premišljevanja in molitve je med šesto in sedmo uro zjutraj, nakar sledi zborna maša in tiha maša v kapelici. Do kosila se patri posvečajo ročnemu delu, študiju in molitvi. Kosilo dobi pater skozi okence poleg vhoda. Hrano prejema dvakrat na dan, v zimskem pa le enkrat, zvečer pa uživa kruh in pijačo. Mesa, razen ribjega, menihi ne jedo. Enkrat tedensko, navadno ob petkih, imajo abstinenco, ko preživijo dan le ob kruhu in vodi. V adventnem in postnem času se odrečejo tudi mlečnim jedem. Po kratkem počitku se delovni dan zpoet nadaljuje z ročnim delom, študijem in molitvjo. Ob polštirih popoldne potekajo Marijini večernice v celici, ki jim sledijo Marijine večernice v cerkvi. Menihi zaužijejo večerjo ob petih in se v poznam popoldnevu posvetijo molitvi, branju ter sklepni molitveni uri. Bratje živijo malce drugačno živlenje kot patri. Njihova naloga je, da z delom podpirajo samostansko skupnost. Zaradi njihove pomoči se morejo patri bolj neovirano zadrževati v tišini celice. Bratje posvečajo ročnemu delu več časa kot patri, vendar ne več kot sedem ur na dan. Njihovo delo je porazdeljeno tako, da dela vsak sam, kolikor je mogoče, v tihoti. Tudi bratje pozdravijo dan, še predno se začne, ob polpolnoči, z osebno molitvijo v celici. Jutro in dopoldne potekata podobno kot pri patrih, s to razliko, da bratje čas pred kosilom in po kosilu, ki ga patri posvetijo študiju in molitvi, namenijo izključno delu. Zaradi večje količine fizičnega dela se za petkov post odločajo prostovoljno, ob ostalih postnih dneh pa z anjih veljajo manj stroga pravila. Ob delavnikih se torej skupaj zberejo v cerkvi trikrat na dan. Ponoči k jutranjicam in hvalnicam (ki skupaj trajajo dve do tri ure), zjutraj k zborni maši ter popoldne k večernicam, ki za brate niso obvezne. Zborna liturgija je v latinščini, vedno je peta in brez instrumentalne spremljave. Gregorijansko petje je s svojim blagodejnim vplivom na duhovno ubranost že od nekdaj trajna sestavina redovne dediščine. Med molitvijo v samoti, ki sledi skupni molitvi, pa se menihi združijo v eno samo hišo molitve.
VPETOST V SVET IN NAŠ ČAS
Kljub temu, da se Kartuzijani želijo izpeti iz sveta v samoto, so na nek način povezani tudi v svet in naš čas. Ta vpetost je gospodarskega značaja, saj so deloma odvisni od turizma in prodaje svojih izdelkov. Turizem sicer predstavlja poseben problem, saj s prihodom turistov samota ne obstaja več. Zato razmišljajo, da bi okrog samostana razglasili cono tišine, za kar bi bilo potrebno veliko razumevanje pri prebivalstvu. Druga vpetost v svet pa je bolj nevidnega značaja in se izraža v samem poslanstvu meniškega življenja. Dejstvo je, da menihi v samoti ostajajo del človeštva in njihova življenja z Bogom že stoletja vplivajo nanj. Za druge želijo biti spodbuda, da tudi oni ne pozabijo na duhovni vidik svojega življenja. Kljub navideznemu miru, v katerem živijo, še zdaleč niso odmaknjeni od "bojev", tako osebnih, kot tistih, ki potekajo v svetu. Pater prior Kartuzije Pleterje Jožef Marija David, je v nekem intervjuju podal zelo nazorno razlago tega: "Naš mir ni zaradi odsotnosti bojev, ampak zaradi tega, da se izpostavljamo bojem in z božjo pomočjo zmagamo.

Muzej na prostem
Muzej na prostem je postavjen v neposredni bližini kartuzije Pleterje. Vodilna nit, ki je sledila postavitvi muzeja, je bila rešiti nekaj objektov lesene arhitekture lokalnega okolja, jih vključiti v izobraževalno turistično ponudbo, obenem pa zagotoviti samostanu več miru in samote za njegovo duhovno življenje. Minilo je kar nekaj let, več kot desetletje, da je od zamisli o ureditvi muzeja na prostem ob samostanu Pleterje postopoma prišlo do realizacije, do prestavitve posameznih stavb v neko logično zaključeno celoto. Seveda se nič ni zgodilo samo o sebi, ampak je bil za vsak korak vložen potreben napor ne le spomeniške službe in samostana, temveč še marsikoga izven tega okvirja. Ideja o samostanskem sprejemnem centru v leseni ljudski arhitekturi domačega okolja je zorela v pogovorih med tedanjim priorjem samostana Pleterje br. Janezom Mario Hollensteinom, tedanjim direktorjem Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto in ostalimi sodelavci, ki so pomagali pri uresničitvi projekta.

Grad Prežek
Grad leži prav skrito med gorovjem ob vznožju Gorjancev nad Cerovim logom. Ima pa za sabo prav staro zgodovino. Le težko je v tej stavbi prepoznati dedinjo nekdaj imenitnega gradu, ki je stal više gori vrh hriba in mu domačini pravijo Stari grad, čeprav o njegovem nekdanjem obstoju priča le še ostanek polkrožnega jarka in nekaj grušča, ki so ga delavci gozdnega gospodarstva po vojni pozabili odpeljati. Takrat so rušili ostanke nekdanje utrdbe, da bi z nalomljenim kamenjem popravili bližnje poti. Grad se omenja v virih od leta 1180 dalje kot dedinja plemičev Preissekhov. Po smrti zadnjega Prisa, Henrika III. so staremu Prežeku zagospodarili gospodje Prežeški. Med letoma 1228 in 1240 so omenjeni kot višnjegorski ministeriali, od leta 1254 pa freisinški škofje. S tem je Stari Prežek postal središče vseh freisinških posesti med Krko in Gorjanci. V 14. in 15. stoletju so škofje grad obnovili in močno utrdili. Grad Prežek, grad Klevevž in trg Gutenwerth (Otok) so bili v drugi polovici 15.stoletja pod skupno freisinško upravo. Grad Prežek, kot ga poznamo danes, naj bi zgradili Auerspergi predvidoma na prehodu iz 16. v 17.stoletje (po katastrofalnem potresu leta 1511) kot Novi Prežek. V arhitektonskih sestavinah se prepletajo elementi pozne gotike z renesančnimi in baročnimi. Graščina ima od leta 1833 poseben pomen, predvsem v slovenski kulturni zgodovini, saj je za nekaj časa postala last Andreja Smoleta, najožjega prijatelja največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna. O njunih srečanjih je veliko zapisal slovenski pripovednik Janez Trdina. Boemsko življenje, zalito z neizmernimi količinami vina, je Smoleta spravilo na baraško palico, Prešerna pa v prezgodni grob. Danes je grad delno zaščiten, a vseeno propada.

Grad Gracarjev Turn
Grad Gracarjev turn je bil zgrajen verjetno šele v 15. stoletju, njegovi graditelji pa so bili morebiti Gracarji, veja Turjaških, ki je v začetku 14. stoletja zgradila Gradac v Beli krajini in se po njem tudi imenovala vse do okoli leta 1475, ko so izumrli v moški liniji. Čeprav se grad in njegovi prebivalci zanesljivo omenjajo šele v 16. stoletju, je slovensko ime (ne pa nemško!) kar soliden indic za izvor ustanoviteljev. Valvasor sicer pravi, da je nemško ime nastalo šele po izumrtju Gracarjev in prišlo po njegovem iz rodovitnih lastnosti tal. Če so bili Gracarji resnično ustanovitelji gradu in gospostva, je njihovo delovanje ob vznožju Gorjancev pomenilo okoriščanje s posestjo neznanih gospostev, morda propadlega Sichersteina oz. lokalnih deželnoknežjih vazalov, saj bi nekdanje freisinško, kostanjeviško ali celjsko lastništvo pustilo sledi v virih. Grad sam je imel v 15. stoletju določeno vojaško funkcijo, saj je nastal v času najhujših turških vpadov na Kranjsko in v bližini leta 1473 uničenega Gutenwerda.

Kostanjevica na Krki
Kostanjevica na Krki je zanimivo dolenjsko mestece, "pravi biser". Leži na stiku dveh geografskih področij: panonskega oz. ravnega sveta, ki je del Krškega polja in dinarsko-kraškega sveta. Raven svet ob Krakovskem gozdu in obeh bregovih
Krke preko gričkov počasi prehaja v hriboviti, dinarsko-kraški predel, ki zajema pobočja Gorjancev, imenovan Čačarija (prebivalci pa Čačarji, ker so med njimi potomci Uskokov, ki govorijo čačavsko narečje). Mesto daje videz sodobne vasi sredi zelene pokrajine pod Gorjanci in griči, kjer raste cviček. Kostanjevica na Krki je mesto na otoku, ki je nastal s prekopom enega od njenih meandrov (v prvi polovici 13. stol.). Podolgovati otok po obliki spominja na slikarsko paleto - morda pa je to simbolična igra narave? Kostanjevico marsikdo imenuje tudi "Dolenjske Benetke", ker je mesto pogosto zalila Krka. Takrat je vožnja po otoku možna se s čolnom.

Kostanjeviška jama pod Gorjanci

Kar sama se je odkrila. Jama, v kateri ne manjka lepih kapnikov, se je odkrila sama od sebe oziroma s pomočjo narasle vode, ki je leta 1937 vdrla na dan skozi sicer skrit vhod. V sedemdesetih letih so jamo uredili za množičen obisk, speljali so po njej 300 metrov dolgo sprehajalno pot in napeljali elektriko. Pot je primerna tudi za starejše osebe in otroke. Jama, v kateri je stalna temperatura 12 stopinj Celzija, je dolga dobra dva kilometra, a nekateri deli še niso do konca raziskani.

Kulturno-etnološko društvo GALLUS BARTHOLOMAEUS
10. aprila 1999 je bilo v muzeju na prostem pri kartuziji Pleterje ustanovljeno KULTURNO IN ETNOLOŠKO DRUŠTVO GALLUS BARTHOLOMAEUS. Namen društva je ohranjati in razvijati kulturno in etnološko izročilo naših krajev. V imenu društva smo hoteli zajeti osnovne prvine, ki zaznamujejo Šentjernej kot kraj in ljudi, ki živijo na tem območju. Te pa so prav gotovo sv. Jernej - lat. BARTHOLOMAEUS, patron šentjernejske fare. Leta 1999 je Šentjernej praznoval 750 letnico prve omembe Šentjerneja in PETELIN lat.GALLUS (simbol in prepoznavni znak naše občine, prav tako tudi našega društva). Ker je dejavnost društva zelo raznolika imamo v društvu tri skcije: Prva od teh je Etnološka sekcija, ki vodi muzej na prostem pri Kartuziji Pleterje. Druga je Kulturna sekcija. Ukvarja se z prirejanjem kulturnih etnoloških prireditev. Tretja sekcija se imenuje GALLUS BARTHOLOMAEUS. Ta sekcija se ukvarja pretežno z petelini in petelinjimi zadevami. Kjub temu, da je Društvo GALLUS BARTHOLOMAEUS zelo mlado društvo je priredilo že kar nekaj odmevnih prireditev, omeniti pa velja datum 29. maj 1999, ko je bil predstavljen prvi od večjih projektov, vzreja nove pasme ŠENTJERNEJSKEGA PETELINA, ki se imenuje GALLUS BARTHOLOMAEUS.

Povezave

SkavtNET
Zskss
SkavtPOŠTAR
Skavtič
Veja vv
Veja iv
Veja PP
SkavtTABORI
SkavtPODPORA