Že navsezgodaj smo se klanovci odpravili v bližnje gozdove, da bi nabrali bršljan. Vendar se ta »podgorjanski« bršljan ne da kar tako, zato smo ga morali vleči skupinsko, skakati nanj kot Tarzan ali preplezati pol drevesa v majave višine. Še dobro, da so nas opazovale le gozdne živali ali pa kakšen gozdar, ki je slučajno prišel mimo.
Ko smo zbrali zajetne prikolice z bršljanom, smo se zadovoljno nasmehnili, a to še ni bilo dovolj za naši butari velikanki. Iz gozda se je kmalu zaslišal zvok motorke in glasni »reeesk« dveh padajočih dreves. Pokazali smo vse svoje mišice na rokah, naložili debli na traktor in se odpeljali. Kmalu sta nam jo zagodla traktor in avto, obstali smo v ovinku, pritegnili veliko pozornosti, da so vsi vedeli, da klanovci delamo butari velikanki, prišel je še avtomehanik in … no, na koncu je bilo vse OK.
Končno smo prešli na resno delo. Dekleta smo izdelovala »pušeljce« iz bršljana, fantje pa so na glasni »hoooop« obračali deblo in pripenjali zelenje nanj. Morda bi lahko ustanovili kar podjetje za izdelovanje butar velikank, tako smo uživali in tako dobro nam je šlo. Vmes smo jedli še torto in piškote, se fotografirali in se smejali.
Spretne roke in mišice so opravile svoje delo, zato smo z butaro na ramenih stekli kar čez cesto, mimo parkirišča in skozi vse zanimive ovire na njem. Eno velikanko smo postavili pred cerkev v Šentjerneju, drugo pa pred cerkev v Škocjanu.
Tisto čudovito soboto je veljalo: Zrno na zrno, pogača. Zelenje na zelenje, butara.