Zgodovina slovenskega skavtstva opisuje zgodovino skavtskih organizacij na slovenskem ozemlju, ki so se tokom zgodovine razvijale in spreminjale.
Danes imamo v Sloveniji dve skavtski organizaciji: Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov in Zveza tabornikov Slovenije
V Ljubljani so prvič srečali skavte na shodu leta 1913, ko so v slavnostnem sprevodu nastopali tudi poljski skavti iz avstrijske Galicije.
Skavtstvo v Sloveniji je bilo uradno razpuščeno 10. junija 1941, zaradi začetka druge svetovne vojne. Malo pred razpustom je imela slovenska skavtska organizacija 1380 registriranih članov.
Predvojni skavti in gozdovniki pa so v Sloveniji ustanovili leta 1951 Združenje slovenskih tabornikov, ki se je pozneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije. Po drugi svetovni vojni skavtska organizacija zaradi političnih razmer ni bila dovoljena, ker skavtstvo vzgaja odgovorne državljane, ki mislijo z lastno glavo. Slovenski skavti so delovali v zamejstvu (Italija, Avstrija) in izseljenstvu (Kanada, Argentina).
Leta 1984 se je ljubljanski dijak Peter Lovšin seznanil z skavtskim gibanjem in se odločil, da bo pričel s skavtstvom v Ljubljani. Katoliško skavtsko gibanje se je hitro širilo po vsej Sloveniji. 31. marca 1990 je bilo ustanovljeno Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Leto dni kasneje so bile organizirane prve uradne skavtske obljube v okolici Ljubljane. Uradno je bilo združenje registrirano 22. oktobra 1992 (Karba, 2005, 88-91).
V Sloveniji imamo 3 skavtske organizacije, ki skupaj štejejo približno 11.000 skavtinj in skavtov:
• ZSKSS – Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (od 1990),
• ZBOKSS – Zveza bratovščin odraslih skavtinj in skavtov (od 2001),
• ZTS – Zveza tabornikov Slovenije (od 1994 skavtska organizacija),
in 2 v zamejstvu:
• SZSO – Slovenska zamejska skavtska organizacija,
• SKSS – Slovenski koroški skavti in skavtinje.