Stradali nismo, kajti vsak je velikodušno iz svoje malhe nekaj pristavil na skupen krožnik. Naši klanovodji Mateja in Blaž, sta nam naročila naj s seboj prinesemo še vsak svoje jajce in kozarček za vlaganje. Bili smo kot pridne kure, saj smo za svoja jajčka skrbeli kot za punčice našega očesa.
Ob prihodu nas je čakal težak preizkus. Bosi smo morali stopati po mrzlem asfaltu in prejeli vsak svojo školjko. To je bil naš simboličen začetek romanja, ki se bo nadaljevalo na naši dogodivščini v avgustu. Po tako težkem preizkusu smo potrebovali nekaj močnega, kar bi nas spravilo nazaj na noge, zato smo spekli veliko (beri zelo veliko) debelih palačink. Utrujeni od naporov smo zaspali in niti nismo slišali toliko smrčanja in jambranja drug od drugega. Naslednje jutro smo vstali zelo zgodaj ( že ob pol devetih). Pojedli smo in se odpravili na doooolg sprehod –pohod, kjer smo imeli tudi kosilo. Pri jedi se nam je pridružil kočevski župnik Damjan. Še pred tem pa smo si podarjali rožice in kamenčke in se tako še bolj povezali. Ob prihodu nazaj smo imeli manjšo orientacijo po Osilnici, po slavnostni večerji pa smo pridno delali načrt za naše poletno romanje po Španiji. Ker je bila pustna sobota, smo imeli pustno zabavo in za maske uporabili kar wc papir. Priredili smo pravo poroko na kateri sta se možila in ženila lisička in lovec. Sledila sta boj za šopek in podvezico, vendar smo na srečo vsi ostali celi.
Na nedeljsko jutro smo pridno pospravili farouž in se kmalu odpravili v Mozelj kjer smo sodelovali pri sveti maši. Krajani so bili čisto navdušeni nad našim prelestnim skavtskim petjem, župnik Damjan pa je od ponosa zrasel še za nekaj centimetrov.
Zimovanje smo tako zaključili in se vrnili nazaj domov. Vendar pa se je naša pot šele začela in če jo bomo nadaljevali tako, kot smo jo začeli, bo to ena prpaleno zapalena izkušnja, ki je nikakor ne bomo pozabili.