Tako smo soboto in nedeljo preživeli na sončni strani Gorjancev, natančneje v Črnomlju, kjer so nam svoje skavtske prostore za vikend odstopili črnomaljski skavti. Že takoj ob prihodu smo bili deležni presenečenja, saj so se pred nami kar naenkrat pojavili Uskoki, ki so nam predali sestavine ter izročilo za peko belokranjske pogače. Razdelili smo se v skupine in se po skupinah pomenkovali o sestavinah pogače ter vse v prenesenem pomenu prenesli na naš klan in se spraševali: kakšna sestavina smo mi in voditelji, kaj skupini prispevamo in kako bi lahko postali boljša sestavina... Nato je sledilo gnetenje testa za pogačo ter peka, ki je bila, skromno rečeno, zabavna. Pogače smo pekli zunaj na žerjavici pravega skavtskega ognja. Kljub manjšemu ali večjemu deležu oglja, ki se je pritihotapil na pogačo, je pogača poleg ražnjičev predstavljala slasten del kosila.
Popoldan smo preživeli ob igranju skavtivitija, kjer smo ob pantomimi, risanju in drugih namigih spoznali precej novih skavtskih stvari in pojmov, ali pa vse to le ponovili. Nato je sledila prijetno – težka naloga. Izbrati smo morali ime klana, torej ime, ki bi nas samo po sebi predstavljalo. Izbira je ob prijetnem mešanem pogovoru potekala debelo uro, medtem pa so nam naši voditelji Mateja, Sara in Pungi, ki so povezujoče jajce klana, spekli zajeten kup palačink. Izbrali smo ime: PRPALENI TAKU, ZAPALENI DRGAČ.
Zakaj ravno to ime? Do besed prpaleni in zapaleni ni bilo težko priti, saj smo imeli še vedno vsi v glavi naše lepo zapečene pogače in ražnjiče. Ko pa smo te besede postavili v prenesen pomen, pa smo ugotovili, da nas v bistvu zelo dobro opisujejo. Seveda sta obe besedi mišljeni v pozitivnem smislu. Prpaleni smo z vsemi svojimi idejami in talenti, s katerimi dajemo delček v celoto skavtstva in zapaleni v smislu zagretosti za sodelovanje v klanu, stegu, župniji, vsakdanjem življenju...
Zvečer nas je prišel pogledat naš DA žpk. Damjan, imeli smo mašo, po njej pa smo „navalili“ na palačinke po palačinkah pa „navalili“ na igranje družabnih igric… Naslednje jutro smo po (pre)dolgem prebujanju, odšli v črnomaljsko farno cerkev k maši, pri kateri smo tudi sodelovali, zatem pa nas je čakalo pospravljanje in odhod domov.
Jesenovanje nas je „zapalilo“ tako, da nas je zbližalo, povezalo ter nas opogumilo, da skupaj „žgemo“ še naprej. Že naslednji vikend z lučko miru iz Betlehema.