Naše domovanje za nekaj kratkih dni je postal lovski dom Pajkež. Že pot do tam je zahtevala veliko poguma (hvala staršem!), bivanje med jeleni, srnjaki, divjimi mačkami in medvedi pa tudi ni za prestrašene.Ker šentjernejski volčiči nismo taki, smo z veseljem pozdravili vse živali, kimso nas obkrožale in se podali v akcijo.
Že prvi večer nas je namreč obiskal Gru. Da, prav tisti Gru, ki mu je neki drugi zlobnež prevzel naziv največje barabe na svetu, saj je ukradel pravo egipčansko piramido.
V hipu smo se vsi volčiči in stari volkovi spremenili v rumene Grujeve pomagalčke.Kljub temu, da je bil Gru naš šef, mi nismo bili navdušeni nad njegovim barabinskim načrtom, s katerm je želel ukrasti luno. Napisali smo mu priročnik, kako naj postane slaven brez tega, da bi bil baraba. Same modrosti iz naših ust, ki pa so na žalost naletele na gluha Grujeva ušesa. Torej nismo uspeli v prvem poizkusu, a nismo obupali! Vendar je Gru še vedno želel bledo luno le zase, pomagalčki pa smo še vedno vztrajali v tem, da ga prepričamo v nasprotno. Sešili smo si pomagalsko opremo in se na vse pretege trudili za dobro. Po treh dneh nam je vendarle uspelo. Gru je obljubil, da bo priden, saj bo s tem osrečil tudi druge, ne samo sebe.
Preživeli smo lep zimski vikend, se veliko igrali, uživali na snegu, dobro jedli, udobno spali in se imeli nasplošno luštno!
(Le v nedeljo nam je vreme malce zagodlo - zapadlo je pol metra snega, kar je otežilo našo pot domov. Dobrih 5 km smo morali prehoditi do kopne ceste! Kmalu bi se dovolj utrdili, da bi nam dovolili postati klan in ne več krdelo Razposajenih smrčov!:)
Kako smo preprečili, da bi nam kdo ukradel luno
26.03.2013 ob 14:26 |
Že pred časom, ko je svet še prekrivala deela plast snega, še ena konkretna pošiljka pa se je še napovedovala,se je krdelo Razposajenih smrčkov odpravilo na pravo zimsko pustolovščino.