…. v Podkum. Z vseh koncev Dolenjske smo se zbrali v petek, 20.2.2015, ob štirih (recimo) v Šentjerneju. Stlačili smo vse ruzake v avte in se napotili po trgovinah (po hrano, da ne bo pomote). Ko smo kupili dovolj veliko zalogo hrane, smo čisto zares odrinili proti Podkumu. Pot nas je vodila skozi neštete ovinke, hribe, doline in makadame. Naposled smo prispeli na cilj, v župnišče v Podkumu. Razdelili smo se v skupine in začeli pripravljati večerjo, domač jogurt ter peči kruh. Pri večerji se nam je pridružil tudi tamkajšnji župnik Peter, ki je bil zelo vesel naše družbe. Povedal nam je veliko o Podkumu, okolici in njegovih prebivalcih. Za pomivanje posode smo soglasno določili fante, ki so bili med pripravo večerje preveč zaposleni s fuzbalčkom. J Medtem smo ostali uživali ob igranju kitare in igrah Jungle Speeda. Sledil je prvi zabavni večer, kjer smo s pantomimo, razlaganjem besed in predvsem risanjem spoznavali značilne besedne zveze iz časov naših dedkov in babic. Ob večerni molitvi v kapeli smo se umirili in Bogu zahvalili za preživeti dan.
Zjutraj nas je prebudilo sonce in pesem skupine Orleki »Na Kum«. Za zajtrk smo poskusili svoje mojstrovine – kruh in jogurt – ki so odlično uspele, zato smo se odločili, da jih zvečer ponovno pripravimo. J Ker smo veja popotnikov in popotnic, smo se po zajtrku odpravili na Kum. Po celem Podkumu so odmevale naše pesmi, ki so proti vrhu Kuma pojenjale… Mislili smo, da se bomo na vrhu odpočili in se naužili razgleda, vendar nas je močan veter po 10 minutah pregnal nazaj v dolino. Pot nazaj je bila hitrejša in zabavnejša, če ni šlo s hojo, je šlo s tekom, smučanjem brez smuči in tudi s spuščanjem po riti! J Premraženi, premočeni in utrujeni smo z zadnjimi močmi popadali v toplo in suho župnišče. Čeprav bi vsi najraje odšli spat, sta nas voditelja spravila pokonci z mislijo na kosilo. Tudi po slastnem kosilu ni bilo časa za počitek, saj smo se odpravili na služenje. S skupnimi močmi smo v dobrih dveh urah dopolnili župnijsko drvarnico. Župnik Peter je bil zelo vesel, nas pa je prevevalo zadovoljstvo ob opravljenem delu. Ob tem se je že zmračilo in (spet) smo postali lačni J Pred večerjo nas je čakala še prav posebna naloga. Tjaši smo morali poiskati skavtsko ime. Naloga je bila kar zahtevna, vendar smo se skupaj odločili za Hrabrastega Morfida. Po (zadnji) večerji smo imeli še zadnji zabavni večer. Tjašo smo želeli preizkusiti v skavtskih forah…. vendar nas je ona presenetila s svojim obširnim znanjem in poznavanjem le-teh. Kmalu smo vsi popadali v zaslužen spanec.
V nedeljo smo se morali vstati še prezgodaj – že kar ob 7ih! Ta najbolj pridni smo pripravili zajtrk medtem, ko so drugi še poležavali. Po zajtrku smo pripravili listke z dobrimi mislimi našega voditelja Baden-Powlla. Te smo skupaj z bomboni po maši razdelili krajanom in tako obeležili Bi-Pi- jev rojstni dan. Na koncu smo še pospravili župnišče od vrha do tal, vmes pojedli še torto in se odpeljali domov.
Podkum nam bo ostal v lepem spominu. Spominjali se ga bomo predvsem po fuzbalčku, prevročem mleku, mesenju kruha, drsanju po riti in drugih naših forah. Tenks.