Ker so mu bili ti kraji všeč, jih ni želel potopiti in ustvariti velikega morja. Odločil se je, da bo iz zemlje in kamenja, kar ga je še imel, postavil ogromno posodo, vanjo pa spravil vso vodo, ki mu je ostala, in tako so nastali Gorjanci. Nato pa je prišel hudič in to posodo naluknjal, zato na mnogih mestih Gorjanci puščajo vodo.
Čez mnogo let, ko so tu že živeli ljudje, je na Zemljo spet prišel hudič in začel groziti, da bo posodo razbil in pustil, da se voda razlije in tu ustvari morje. S svojimi grožnjami je strašil prebivalce obeh strani Gorjancev, ti pa so klicali in prosili Boga na pomoč. Ta jim je obljubil, da se bo voda zlila v tisto dolino, katere prebivalci bodo manj molili. In tako so na vrhu Gorjancev postavili dve cerkvi, za vsako dolino eno. Vsako leto še vedno romamo tja, da bi voda ne zalila doline.«
Kar petdeset Ognjevitih petelinov se je ob Dnevu Zemlje odpravilo pogledat od kje izvira čudovit potok Kobila. Ob hoji smo opazovali pestro rastlinje, ki že bujno raste ob potoku. Hkrati smo se trudili okolico spoznati z vidom, sluhom, vonjem, tipom in okusom. Prišli smo vse do ruševin stare žage, ki je stala v dolini pred 2. svetovno vojno. Na blatni poti smo spoznali, da voda res izvira vsepovsod. Po mokrih kamnih ter smešnih skokih v vodo smo po dolgi soteski le prišli do slapu, kjer smo spoznali, kako voda ves čas kroži. Seveda smo vsi tudi pili svežo in hladno vodo iz potoka Kobile.
Mogoče pa smo le spoznal, kako čudovita narava nas obdaja in kako veliko bogastvo se skriva v čisti vodi. Našo Zemljo moramo res ohraniti tako lepo, da jo bodo lahko tudi skavti prihodnjih rodov občudovali. :)