No, pa smo ga začeli. Poletni potovalni skavtski tabor. S kebapom. In zamudili vlak. Nič takega.
Z naslednjim vlakom smo pripotovali do Bohinjske Bistrice. Vsakemu en kos kruha, pašteto in jabolko, pa smo že šli čez hribe in doline. No, večinoma kar čez hribe. Konkretne hribe. Ko smo lazili po strmi gozdni poti, se je ravno takrat mimo pripeljal zlatolas mladenič in povprašali smo ga za pot. Verjetno je malo podvomil o naši mišični kondiciji in nas napotil kar okrog po cesti. Seveda nam ni povedal, da ta vodi kar precej dlje, okrog in okrog in okrog … večerilo se je že, mi pa smo še kar premikali težke noge. Še dobro, da v tistih krajih živijo dobri ljudje, kajti po nas je prišel gozdar Marko s svojim super avtom in nas zapeljal kar do svojega muzeja o zgodovini tolminskih krajev, kjer smo preživeli noč. Naslednje dni smo uživali v čudovitem razgledu na veličastne hribe in doline. Ljudje so nas veselo ogovarjali, nam ponujali vodo in piškote ter nam z veseljem ponudili prenočišče na travniku ali pod kozolcem. Očarani nad dobroto domačinov in lepoto narave smo si veseli prepevali (je šlo lažje v hrib), fotografirali tekajoče krave in se kotalili po strmih travnikih v dolino. Skavti dobro vemo, kaj pomeni biti neumit kar cel teden, ampak mi nismo dolgo zdržali. Ohladili smo se v ledeno mrzli Idrijci, si skupinsko umivali zobe s krtačkami, se igrali igro Klop v idrijskem parku (predstavljajte si obraze mimoidočih), pojedli smo veliko sladoleda. Ob koncu tedna so se od nas poslovili: Uživaška Ježika, Jaki Orel, Genialna Miška in Prebrisana Kobra. Z župnikom Damjanom smo pripravili prav posebno mašo. Nastanili smo se v starem rokavu reke Idrijce, pod porušenim mostom z mozaikom nemškega orla. Ob odhodih smo točili solze, pa tudi smejali smo se veliko. Še posebej ob koncu, ko smo si privoščili pravi žar-piknik. Zadnje dni smo skoraj tekli proti železniški postaji v Logatcu. Postali smo pravi mišičnjaki, zagoreli in polni novih doživetij. Prerinili smo se na nabito poln vlak proti domu, novim klanovcem priredili še krst kot se spodobi in se z veselimi srci poslavljali od prehojenih krajev, od ljudi z dobrimi srci ter si čestitali za prehojenih 100 km v hribe in doline.
Tole pa je še refren naše letošnje klanovske himne:
Mateja, poglej! Pungiiii gre napreeej!
Recmo P kot polako. Polako.
Recmo U kot umoran sam. umoran sam.
Recmo N kot namuram. Namuram.
Recmo G kot grima. Grima.
Recmo I kot… Ihaha. Ihaha.
P-U-N-G-I. Pungiiii gre naprej.