Michell, Marta in obe Evi smo ob 9. uri že pridno čakale vodnico in podvodnico, kot nam je bilo naročeno. Zaslišale smo hitre korake in zagledale dve zadihani veverički, ki sta nam prihajali naproti. Razveselile smo se Blažke in Lucije in takoj stekle k njima. Povedali sta nam, da sta dobili pomembno pismo in tudi veliko odgovornost in skrivnost, namenjeno prav našemu vodu. Hitro smo zmolile (res se bomo morale naučiti molitev čete na pamet ) in Blažka nam je prebrala pismo. Pisal nam je nihče drug kot sam sv. Miklavž!! Bile smo vesele, dokler nismo slišale preostanek pisma. Sv. Miklavža so ugrabili! Torej je bilo na nas, da ga rešimo in tako zagotovimo veselje in darila za vse otroke. Pohitele smo proti mestu, ki je bilo omenjeno v pismu. Vse smo debelo pogledale, ko smo ugotovile, da bo naša »operacija reševanje Miklavža« potekala na njivi. Vendar smo se hitro zbrale in odhitele nalogam naproti. Med drugim smo morale s pantomimo povzeti nekaj pojmov, povezanih s skavtstvom, teči po celem travniku, reševati uganke,… Naporno, a vendar vredno truda, saj je bil Miklavž končno rešen! Skala se nam je odvalila od srca (še posebej po pojedenih čokoladicah Merci :)). Vse vesele smo se napotile proti župnišču in se hitro pognale v dvorano k toplemu radiatorju. Malo smo se še spoznavale in dale ime naši maskotici – veverički, ki nam jo je prinesla naša bivša vodnica Tina. Hvala, Tina! Maskoti je ime Memalbet – njeno ime je sestavljeno iz začetnih črk vseh veveričk v našem vodu – Marta, Eva, Michell, Ana, Lucija, Blažka, Eva, Tajda. Končno smo si izmislile naš vzklik, ki ga bomo javno predstavile na srečanju čete. Dobile smo vsaka svojo kopijo Bi-Pi-jevega življenjepisa in skavtske zakone.
Torej je bilo naše prvo vodovo srečanje zakon, sladko in pa predvsem skavtsko!